Kapacitete ali pomanjkljivosti? Avtizem, ADHD sindrom in obsesivno kompulzivna motnja

Če ste že pričeli verjetni naslovom novic, glede ADHD sindroma, avtizma in obsesivno kompulzivne motnje, kot hitro rastočega problema pri današnjih otrocih, kot da je to zelo slaba stvar, boste tukaj dobili drugačen pogled.

Pred kratkim sem delala terapije s 13-letnim fantkom, ki je pristal na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani z diagnozo obsesivno kompulzivne motnje.

Že ko sem ga prvič videla, sem ugotovila da je matematični genij.

Njega na primer v osnovni šoli niso dovolj podprli pri razvoju njegovih izjemnih sposobnosti na matematičnem in fizikalnem področju, želeli so ga zgolj vključiti v sistem, brez da bi kakorkoli izstopal.

Že če bi ga priznali kot izredno sposobnega na tem področju in mu omogočili dodatne ure matematike na nivoju, ki ga dosega, bi lahko bilo njegovo življenje takoj drugačno.

Tudi obsesivno kompulzivna motnja v resnici ni šibkost, ampak povečana kapaciteta zaznavanja okolice, ki je ti ljudje ne znajo prepoznati in z njo ne znajo funkcionirati. Z orodji Accessa lahko otroke naučimo kako uporabiti svoje kapacitete in svojo drugačnost, da kreirajo še več in da jim je to v korist.

Gary Douglas, ustanovitelj Access Consciousnessa pravi, da je to v resnici mutacija vrste na višji nivo in ne na nižji. In to niti približno ni tako slabo, kot vam želijo prikazati.

Gary in Diva Diaz sta skupaj ustanovila seminarje z naslovom X Men, ki so ustvarjeni za vse tiste, ki izstopajo povsod, kjer se pojavijo. Več informacij o X Men seminarjih in delavnicah najdete TUKAJ.

Za družbo so ti ljudje posebneži in večinoma označeni kot hendikepirani. V resnici pa so nadarjeni.

Gery bi rekel “Jaz ne mislim, da si nezmožen, v resnici si nad – zmožen.“

Pomislite tudi na Thomas Edisona in Albert Einsteina. Vsi ju poznate. Danes, ko slišimo njuna imena, vsi takoj pomislimo: »Genija, briljantnost, izumitelja, world-changerja….« V času njune mladosti pa so imeli učitelji, starši in ostali odrasli iz njune okolice drugačno stališče.

Einsteinovi starši so bili zaskrbljeni, da je njihov otrok učno nezmožen. Tudi pri njegovih devetih letih je imel govorne težave in pomanjkljivosti. Pravijo, da se je izogibal ostalih otrok in imel nenavadna razpoloženjska nihanja. Učitelje je kljub njegovemu uspehu pri matematiki ves čas skrbelo, da je umsko zaostal. Kljub temu, da je bil Einstein v splošnem zelo uspešen študent, mu je učni sistem ves čas predstavljal ogromno frustracijo.

Thomas Edison je bil dislektik. Sedenje pri miru in pomnjenje informacij, ki so jih predajali učitelji zanj preprosto ni delovalo.  Njegovi učitelji so mu napovedovali mentalno bolezen in obvestili njegove starše, da ne more več obiskovati pouka.

Tomas pravi, da se spomni, kako nikoli ni mogel funkcionirati v šoli. Vedno je bil zadnji v razredu. Počutil se je, kot da ga nihče od učiteljev ne razume in da oče zanj misli, da je neumen. Na srečo je bila njegova mama drugačnega mnenja in se je odločila, da ga bo poučevala sama.

Oba moža sta ogromno doprinesla k razvoju in spremembam na planetu. Oba sta izkusila šolski sistem, ki ju ni prepoznal oziroma ozavestil kot darilo, kar sta bila.

In danes smo tukaj; veliko let kasneje. Kakorkoli se zdi šolski sistem drugačen kot je bil v 19. stoletju, se je potrebno zavedati, da večinoma, še vedno deluje na zelo podoben način.

Vodilna miselnost izobraževanja je še vedno prepogosto naravnana po omejenem principu: »Sedi, bodi pri miru, bodi tiho in se nauči vse, kar so ti povedali. Uči se za test. Zapomni si odgovore. Barvaj znotraj vrstic. Ne razmišljaj izven okvirjev. Ne sprašuj preveč vprašanj. Ne izstopaj. Ne bodi preveč drugačen. Delaj, kar so rekli.«

Otroci, ki ne pašejo v ta koncept so označeni z nalepkami »nezmožnosti«, kot so ADD, ADHD sindrom, obsesivno kompulzivna motnja, avtizem in podobno.

Kaj če so te »nezmožnosti« v resnici zmožnosti? Kaj če imajo otroci, ki štrlijo iz šolskega sistema talente in kapacitete, ki so veliko večje od vsega, kar smo do zdaj ozavestili? In kaj če je priznanje veličine in briljantnosti teh potenčnih bitij to, kar je v resnici potrebno, da ustvarimo drugačne možnosti v našem šolskem sistemu in za cel planet?

Koliko Thomas Edisonov in Albert Einsteinov smo zgrešili? Koliko briljantnih kreatorjev s kapacitetami in  zmožnostmi, ki lahko dobesedno spremenijo življenje, kot ga poznamo danes na tem planetu, smo spregledali? Preprosto zato, ker niso pasali v naš kalup?

Kaj če bi živeli na planetu, kjer bi bil VSAK otrok opolnomočen, da bi lahko vedel, kar v resnici ve? Da bi vsi vedeli, da lahko smo in ustvarimo karkoli si izberemo? Si predstavljate svet v katerem bi imeli dostop do orodij, ki bi nam omogočala, da to ustvarimo?

Glede učnega sistema se lahko začnemo spraševati, kaj lahko še dodamo ali spremenimo, da še bolj podpremo otroke pri tistih stvareh, za katere so nadarjeni in v katerih uživajo.

Pomembno se mi zdi tudi spodbujanje podjetništva in razvoja samostojnih idej, ki so vedno bolj ključne v današnji družbi.

Potrebno se bo samostojno znajti in ne več iskati varnosti, ki v resnici ne obstaja. Edina varnost je v zavedanju sebe in svojih zmožnosti, da lahko ustvarimo vse, kar je naša vizija.

In kaj če je zdaj čas? Kaj če imamo orodja?

Kaj če je nova vizija že pripravljena za nastanek?

Prosim, izberimo jo!